Mediantrop

object349757056

Mediantrop broj 13

Jože Dolmark - Retrospektiva u Kinoteci

Dušan Makavejev: enfant terrible jugoslovanske kinematografije

 

Jože  Dolmark Jože Dolmark Ni se mi lahko spomniti vseh filmov, ki jih je posnel ta kontroverzni in dinamični avtor, že zategadelj, ker so zelo zaznamovali odraščanje in filmofilsko dozorevanje moje generacije: bili so različni, pogosto nezdružljivi v svojih zvrsteh in vedno izključujoči se med seboj glede oblikovnih metod in stilističnih izraznih sredstev. Na zunaj si na prvi pogled niso bili podobni in težko jih je bilo pripisati istemu avtorju, istim ustvarjalnim izhodiščem, prekipevajoči domišljiji ter istim poetskim izvirom.

S Silvanom Furlanom sva ob koncu osnovne šole z vlakom odšla na puljski festival in skakala čez rimske zidove arene v poletni kino, kjer so konec šestdesetih let v poznih julijskih dneh vrteli filme avtorjev, kot so bili Petrović, Pavlović, Mimica, Djordjević, Klopčič, Kadijević, Rakonjac ... in kajpada najbolj nenavadnega med njimi, Dušana Makavejeva. Skočila sva med filme, ki so dihali z nenavadno svežino in perspektivično močjo v obrambi neke nove trdnjave moderne in avtorske poetike, za katero sva v dopoldnevih poslušala kritiška prerekanja na tiskovkah v Domu Armije, kjer so si bistri mladi kritiki Slobodan Novaković, Ranko Munitić, Bogdan Tirnanić, Branko Šömen, Toni Tršar, Matjaž Zajec ... bistrili duha z gospodo, kot so bili Petar Volk, pa profesor Dušan Stojanović ... in se prerekali z režimskimi čuvaji kulture. Razumela sva, da gre za novovalovski »novi film«, za čas liberalnega odpiranja (Vreme otvaranja je bil naslov čudovite Novakovićeve knjige o tej temi, podobni sta bili Stojanovićeva Velika avantura filma in Volkova Moč krize; tam sva tudi prvič videla posebno 47. številko Ekrana o novem jugoslovanskem filmu z Ljubišo Samardžićem na naslovnici, ki mu Marcello Mastroianni čestita za beneški pokal Volpi).

Iz tega izrednega desetletja sta mi še posebej ostala kot sladek spomin na neko komaj opisljivo moč takratnega jugo filma – ki se je s svojimi pestrimi metaforičnimi vsebinami in izrazitimi raziskovalnimi tendencami sijajno vklapljal v tokove modernega svetovnega filma – smelost in pogum teh avtorjev, da so skozi neko »odprto formo« avtentično osmislili trenutek takratnega jugoslovanskega socializma in družbe nasploh ter kreativno prevetrili socialno-politične in bivanjsko-eksistencialne premise časa, kar so med drugimi enako odmevno počenjali razumniki okrog revije Praxis in nekateri sočasni liberalni politiki.

Vendar je bila morda najbolj zanimiva za najini mladi glavi pojava filmarja Makavejeva, čudaka, klovna in filozofa obenem, ki je v tistih letih z vsakim novim filmom presenečal z bizarnostjo in presenetljivo aktivnostjo slehernega svojega podviga ter pri priči zasenčil vse, kar je napravil pred tem, ne oziraje se na vrednosti in originalnosti poprejšnjih podjetij. Ko sva kot sveža gimnazijca s Silvanom leta 1968 v Pulju videla enega najboljših, najbolj čudnih in vsekakor najbolj nenavadnih filmov tega obdobja, Nedolžnost brez zaščite, si nikakor nisva znala predstavljati vizionarskega sporočila na plakatu taistega filma, kjer je bilo prebrati opozorilo »Film, kakršnega še niste videli«. Morda je bilo res, da kaj takega dotlej na domačih platnih še nismo videli, in po vsem sodeč ni bilo dosti možnosti, da bi kaj podobnega spet videli v bližji prihodnosti. Pa nama je Mak čez nekaj let pripravil presenečenje z naslednjim delom W.R. – Misterij organizma, ki je v letu 1971–72 nekako zaključil herojsko obdobje jugoslovanskega novega filma. Ti filmi so bili v dogmatskem letu 1972 označeni za »črne«, W.R. so prepovedali, Petrovića in Pavlovića nagnali z beograjske akademije, nekatere avtorje preganjali, Maka počasi prisilili v izgnanstvo, najina generacija pa je na pragu univerzitetnih let takoj odrasla. V tistem poznem poletju, ko je bilo med puljskim festivalom več vojne policije na mestnih ulicah kot na bližnjih Brionih, so se spomnili novega revizionističnega političnega kurza, kar je iz takrat nesrečne Prage na srečo prineslo novo generacijo filmarjev, ki so pričeli z bolj » rožnatimi« deli.

Dušan Makavejev je bil brž označen kot enfant terrible jugoslovanske kinematografije. Snemal je filme, pisal knjige, se ukvarjal s kritiko in esejistiko; stanoval je v cirkuškem vozu, kamor je sam napeljal elektriko, sodeloval je v številnih diskusijah in polemikah o filmu in umetnosti nasploh. Bil je pogosto hvaljen in enako pogosto napadan, popolnoma zanikan in večkrat še popolneje afirmiran. Vedno se je preizkušal v raznorodnosti naporov, raznoličnosti intenc in ustvarjalni raznolikosti, kar je prispevalo k neponovljivosti njegovega filmskega opusa in zadev zunaj njega. Tako so ga celo tedaj, ko so ga napadali, hkrati tudi ljubili in ga jemali za prav takšnega, kakršen je bil. Lahko bi se tudi reklo, da je bil Dušan Makavejev ob »grozljivem otroku« vedno tudi eden redkih otrok, ki jih je jugoslovanska kinematografija tistega obdobja precej razvadila.

S filmom se je začel ukvarjati kot amater v znamenitem beograjskem Kino-klubu, kjer je v letih od 1955 do 1958 na 16-milimetrski trak in v črno-beli tehniki posnel vrsto del, ki predstavljajo prvo umetniško obdobje njegovega filmskega ustvarjanja. Jatagan mala (film danes velja za izgubljenega, op.ur.), Pečat, Antonijevo razbito ogledalo in Spomenikom ni treba verjeti so navkljub občasni malce zmedeni nedorečenosti poetični in indikativni dosežki, ki so dali slutiti nemirnega in dragocenega avtorja posebnih vsebinskih preokupacij in afinitet: od provokativnega prodiranja v določen drastičen socialni ambient (Jatagan mala), prek zasmehovanja birokracije (Pečat), pa do prikazovanja nasprotij med človeku intimnim in javnim okrog njega (Antonijevo razbito ogledalo) in do groteskne zaljubljenosti v vse to, kar predstavljajo spomeniki, relikvije, miti in tabuji (Spomenikom ni treba verjeti). Makavejev se že tukaj izkazuje s svojo nevsakdanjo lucidnostjo in intelektualno vitalnostjo, ki začenjata vznemirjati. Postavi se kot človek romantičnega zanosa skojevca, ki prebija različne prepreke sveta, od seksa do politike, v demistifikaciji preprostih dejstev in pojavov socialistične ikonografije petdesetih let. K njegovemu tovrstnemu delu so vsekakor prispevale prejšnje izkušnje, ki jih je pridobil v ukvarjanju z drznim gledališčem (Novi človek na Cvetnem trgu, Hladen tuš) in revijsko študentsko satiro (Brucovanje), v predstavah, ki so bile prvi ambicioznejši poskusi družbene satire po vojni. V teh teatrskih komadih je Makavejev ostril svoj posluh za vse tisto dnevno, provokativno in nekonvencionalno ter s tem istočasno gradil svoj kolažni dramaturški postopek, tako blizu estradnemu dojemanju scene; prav Brucovanje je bila predstava satiričnega kolaža, zgrajena z atraktivno montažo raznovrstnega materiala, »numeric«.

Naslednje obdobje je prineslo nekaj čisto drugega. Prvi profesionalni filmi, ki jih Makavejev snema, so sprva videti povsem klasični dokumentarci, a so tako po tematski kakor po izrazni plati prežeti s čudno originalnostjo. Panjska končnica, Prekleti praznik in Barve sanjajo nastanejo leta 1958, pred dokumentarnim filmom za otroke Kaj je to delavski svet?, potem pa se režiser v duhovitih in ironično kolažnih dokumentarcih Eci peci pec, Pedagoškabajka, Nasmeh 61 (1961) in Lepotica 62 (1962) povrne k nekaterim satiričnim tendencam zgodnejšega obdobja.

Zatem posname tri dokumentarce, ki pomenijo preobrat tako v delu Makavejeva kakor v celotni jugoslovanski kinematografiji tistega časa. Parada (1962) je sproščen in bizaren dokumentarni zapis o pripravah na prvomajsko parado in hkrati drzno nežna poetična skica o človekovi prisotnosti znotraj patetično pompoznega spektakla. Čudežna humanizacija omrtvičenega rituala je predstavljala odkrit izziv vsem dušebrižnikom družbenega sistema in podobnim varuhom filma. Parada se je tako postavila za pobudnika vseh novih in komaj slutenih teženj za kasnejši razcvet moderne filmske strukture v »zlato-črni« dekadi jugoslovanskega filma. Z njo so se začele tudi režiserjeve težave s cenzuro in film ni pobegnil škarjam. Kljub temu pa je njegov, četudi oškodovan prihod na platna pomenil enega bistvenih preobratov v zgodovini takratnega domačega filma. Dol s plotovi (1962) in Nova igračka (1963) sta prinesla sijajno obdelane teme iz otroškega sveta. Odpor otrok zoper te in one ograje, ki umetno omejujejo prostore njihove igre in razposajena mlada življenja, so lepo predstavili režiserjevo podporo nič manj lepi misli prijatelja pesnika Dušana Matića, da je »vsak otrok nov pogled na svet«. Nova domača žival (1964) pa poleg Parade predstavlja njegov najboljši dokumentarec. Zapis o odpisanih konjih, ki jih vodijo v klavnico, ker jih izpodriva čedalje hitrejše uvajanje motorizacije v vaških gospodarstvih, je tragičen in silen primer čiste filmske poezije. Makavejev je v teh dokumentarcih izumil vrsto filma, ki je ustrezala samo njemu osebno: niz svojih »kratkih dihov« je spojil v edinstveno vizijo o (takratnem) sodobnem svetu, v vizijo, ki je avtentična in resnična in ki se skladno vklaplja v nevrotične tokove modernih časov. Tako smo z Makavejevim dobili neko vrsto montažnega vizualnega eseja, katerega vsebine nas nikoli ne puščajo ravnodušnih.

Človek ni ptica (1965) je režiserjev celovečerni igrani prvenec, ki se je pojavil v pravšnjem trenutku za priključitev frontalnemu prodoru novega jugoslovanskega filma. Filmsko prelomnico so tega leta predstavljali še filmi Tri (Petrović), Prometej z otoka Viševice (Mimica), Sovražnik (Pavlović) in Deklica (Djordjević). Igrani debut Makavejeva se je polnokrvno priključil tej združbi s svojo sproščeno montažno parado, v kateri se cirkuška predstava meša z vsakdanjo človeško tragedijo. Delavci v prenatrpani tovarniški hali, pevke, ki se v čarobnih toaletah vzpenjajo po umazanih tovarniških strojih z odmevi Ludvikove Devete simfonije; množica neobičajnih in na zunaj nezdružljivih podatkov; vse to je pod režiserjevo taktirko skrojeno v avtentično in neponovljivo podobo sveta, katerega detajli so globoko povezani in asociativno zavezujoči v svoji na videz improvizirani strukturi. Tako se je dokončno rodil specifični makavejevski kolaž atrakcij, ki ga kasnejši filmi potrjujejo, razvijajo in poglabljajo.

Ljubezenski primer (1967) je še bolj sproščen in nenavaden kolaž: monologi seksologa dr. Kostića in kriminologa dr. Aleksića, kratke žanrske scene, v katerih gospa Garodi pripravlja višnjev zavitek, milni mehurčki in mojstri pri montaži bojlerjev, nenevarni ljubimec-morilec Meho Bušatljija, ki predava o podganah in na terasi organizira družinski show ob poslušanju gramofonskih plošč tovarišev iz bratske NDR, pesmica Dušana Radovića in kratek pornografski film s serijo pikantnih sličic iz »zgodovine seksualnosti«. Vse te banalne situacije so iztrgane iz realnosti in z montažo soočene v neko novo, fantastično in nadrealno dimenzijo, ki pred gledalcem odpira brezštevilne možnosti glede interpretacije posameznosti in celote ter ga tako prisili v aktiven odnos do smislov in užitkov tega poetičnega filmskega tkiva.

Nedolžnost brez zaščite (1968) je veliki filmski show Dušana Makavejeva in Dragoljuba Aleksića, vsekakor eden najbolj norih in nepričakovanih filmov, ki so se kadarkoli pojavili. Reinterpretacija starega Aleksičevega »akrobatskega filma«, ki ga je posnel v Beogradu med nemško okupacijo, je fantastičen kolaž umetnosti in kiča, politike in cirkusa, vesele melodrame in surovih dokumentarnih posnetkov. Po ogledu tega filma ne vemo več prav natančno, kaj smo na platnu zares videli in kaj smo temu sami dodali ali si izmislili, ko se je v nas sprožila veriga asociacij in vtisov. Kadarkoli ta čarobni film znova pogledamo, odkrijemo nekaj novega; to pač omogoča njegova večplastna struktura in taka je bila tudi želena struktura modernega filma v tistem usodnem letu 1968. Morda se tu ponuja še ena Matićeva pesniška misel: »Če se vam dela modernih umetnikov zdijo nedokončana, jih dokončajte sami!«

Po teh filmih so se kritiki in publika začeli spraševati: kaj zdaj? Ali bo Makavejev zašel v eksploatacijo svojega stila, ali se bo spremenil v trgovca, ki se okorišča z že preizkušenimi izkustvi in živi od stare slave? Kar se je v tem smislu zgodilo, je zelo zanimivo.

Tik pred usodnim političnim jugoslovanskim letom 1972 Makavejev posname kvintesenco svojega filmskega in družbenega prepričanja, W.R. – Misterij organizma (1971), ki je hkrati najbolj radikalen primer njegovega kolažno-esejističnega postopka in postane zaradi najrazličnejših okoliščin njegov najbolj prepoznaven film ter razlog za njegovo karierno izgnanstvo. Film se ukvarja z ameriškim učenjem Wilhelma Reicha, v katerem Makavejev z razigranim ironičnim in strukturalno-anarhoidnim citatnim načinom tematizira rigidnost komunističnega režima oziroma konzervativnost t. i. progresivnih socialnih družb. S tem vleče vzporednice med fašizmom in komunizmom, ošvrkne individualno svobodo in militantnost, rasizem in potrošništvo kot bistvene sestavine ameriške družbe, po vrhu pa še seks in seksualno ugodje kot ključni dimenziji življenja. Film po svoji formalni in vsebinski smelosti prav gotovo predstavlja eno najbolj intrigantnih del zvočno-filmskega avantgardizma.

S tem je Makavejev prišel v spor z nazadnjaškimi oblastniškimi dušebrižniki, ki so ga ustavili in prisilili k molku in odhodu. Jugoslovanskim režiserjem tujina ni nikdar prijala in nadaljnja usoda Makavejeva je bila temu primerna. Filmi, ki jih je posnel v tujini, so sicer časten odmev nekdanje veličine, saj se je moral prilagajati okusu zahodne publike in preprostejšim pripovednim načinom. Sladki film (1974) je nadaljevanje radikalne raziskave o seksualnosti, Mister Montenegro (1981), Coca Cola Kid (1985), Manifest (1988) in Gorila se kopa opoldne (1993) pa so filmi, v katerih svojim nekdanjim pridaja nekaj drugih motivov velikih sodobnih avtorjev.

Na žalost so se bojazni prej navedenih vprašanj uresničile. Je pa tudi res, da so se časi povsem spremenili: iz vzhodnoevropskega filma sta izginili metafora in sovražnik-sistem-socialistična država. Veliko vprašanje pa je, kaj bi v novih okoliščinah počel Dušan Makavejev, ki je bil od nekdaj oster kritik slehernega sistema. Kljub vsemu pa ostaja žalostno dejstvo, da doma ni več delal. Tudi Eisensteinu, ki ga je tako občudoval, so nekoč prepovedali delo doma, odšel je v svet in se vrnil samo s presunljivimi in nedokončanimi podobami Mehike. Dušan ni nikoli posnel svojega Nevskega ali Ivana Groznega, ostal pa je živ. A to včasih še bolj boli – ali kakor je sam nekoč dejal: »Stvarnost je veliko bolj domišljijska od posameznega umetnika.«

Jože Dolmark

Ob retrospektivi bo izšel tudi obsežen kinotečni katalog, posvečen Dušanu Makavejevu, ki ga od 3. maja naprej lahko kupite na blagajni Kinoteke za 2 evra. Tisti, ki se maja včlanijo v klub Kinopolis, katalog prejmejo brezplačno.

Retrospektiva Dušana Makavejeva je skupinski projekt Slovenske kinoteke in dunajskega Österreichisches Filmmuseum. Pri organizaciji retrospektive so nam pomagali naslednje organizacije in posamezniki: Adis Bakrač (Filmski Centar Sarajevo), Sanja Borčić (Zagreb film), Nicole Brenez (Cinémathèque Française),Aleksandar Saša Erdeljanović (Jugoslovenska kinoteka), Johan Ericsson (Svenska Filminstitutet), Dirk Förstner (Deutsche Kinemathek), Markus Gehann (Arsenal - Institut für Film und Videokunst), Haden Guest (Harvard Film Archive), Sue Jones (British Film Institute), Carmen Lhotka (Hrvatska Kinoteka), Dušan Makavejev, Bojana Marijan-Makavejev, Miodrag Milošević (Akademski filmski centar Beograd), Nicole Reinhard (Stadtkino Basel), André Schäublin (Cinémathèque suisse), Marc Scheffen (Cinémathèque, Ville de Luxembourg), Carsten Spicher (Internationale Kurzfilmtage Oberhausen), Želimir Žilnik.

Vsem se najlepše zahvaljujemo.

Program

sreda 4. 5. ob 19.00

Pečat
Antonijevo razbito ogledalo
(Antonijevo razbijeno ogledalo)
Spomenikom ni treba verjeti (Spomenicima ne treba verovati)
Prekleti praznik (Prokleti praznik)
Panjska končnica (Slikovnica pčelara)
Barve sanjajo (Boje sanjaju)
Kaj je to delavski svet? (Što je to radnički savjet?)
Eci, peci, pec (Eci, pec, pec)

četrtek 5. 5. ob 19.00

Pedagoška bajka
Nasmeh 61
(Osmjeh '61)
Film o knjigi (Film o knjizi A.B.C…)
Parada
Dol s plotovi
(Dole plotovi)
Lepotica 62 (Ljepotica)
Nova domača žival (Nova domaća životinja)

Človek ni ptica (Čovek nije tica), četrtek 5. 5. ob 19.00, sobota 7. 5. ob 18.00

Ljubezenski primer ali tragedija poštne uslužbenke (Ljubavni slučaj ili tragedija službenice P.T.T.), sobota 7. 5. ob 20.00, torek 10. 5. ob 19.00

Nedolžnost brez zaščite (Nevinost bez zaštite), torek 10. 5. ob 21.00, sreda 11. 5. ob 19.00

W.R. – Misterij organizma (W.R. - Misterije organizma), torek 3. 5. ob 21.00, sobota 7. 5. ob 21.30, četrtek 12. 5. ob 19.00

Sladki film (Sweet Movie), sreda 11. 5. ob 21.00, petek 13. 5. ob 18.00

Mister Montenegro (Montenegro, or Pigs and Pearls), četrtek 12. 5. ob 21.00, sobota 14. 5. ob 17.00

Coca Cola Kid (The Coca-Cola Kid), petek 13. 5. ob 20.00

Manifest (Manifesto), sobota 14. 5. ob 22.00

Gorila se kopa opoldne (Gorila se kupa u podne), torek 17. 5. ob 21.00

One Sister and Many Brothers, torek 17. 5. ob 19.00

Luknja v duši (Rupa u duši), torek 17. 5. ob 19.00

Jože Dolmark